1 Corinthians, Chapter 13

1. Ko bi govoril človeške jezike in angelske, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale.    2. In ko bi imel proroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem.    3. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.    4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje,    5. ne vede se nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega,    6. ne veseli se krivice, a veseli se resnice;    7. vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša.    8. Ljubezen nikoli ne mine; če pa so darovi proroštva, ponehajo, ali jeziki, umolknejo, ali spoznanje, preide.    9. Le po nekoliko namreč spoznavamo in le po nekoliko prorokujemo;    10. kadar pa pride, kar je popolno, tedaj premine ta nepopolnost.    11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok; odkar sem pa mož, sem opustil, kar je otročjega.    12. Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki, takrat pa bomo z licem v lice; sedaj spoznavam le nekoliko, takrat pa spoznam popolnoma, kakor sem bil tudi jaz spoznan.    13. Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.