1 Corinthians, Chapter 2

1. Tudi jaz, ko sem prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti oznanjevat vam pričevanja Božjega.    2. Odločil sem se namreč, da ne bom vedel kaj drugega med vami razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega.    3. In bil sem pri vas v slabosti in v strahu in mnogem trepetu.    4. In govor moj in propovedovanje moje ni bilo v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temuč v dokazovanju Duha in moči,    5. da bi vera vaša ne slonela na modrosti človeški, ampak na moči Božji.    6. Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo;    7. marveč govorimo modrost Božjo v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je naprej odločil Bog pred veki za našo slavo,    8. ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; temuč kakor je pisano:    9. „Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo“.    10. Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje.    11. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh.    12. Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog;    13. to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temuč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo [Ali: primerjamo, sodimo.] z duhovnimi.    14. Telesni človek pa ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati.    15. Duhovni človek pa razsoja vse; a njega samega ne razsoja nihče.    16. Kajti „kdo je spoznal um Gospodov, da bi ga poučil?“ Mi pa imamo um Kristusov.