Exodus, Chapter 33

1. In GOSPOD je govoril Mojzesu: Vstani, potuj gori odtod, ti in ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, v deželo, o kateri sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu in govoril: Semenu tvojemu jo hočem dati;    2. In pošljem angela pred teboj in izženem Kanaance, Amorejce in Hetejce in Ferizejce, Hevejce in Jebusejce;    3. potuj v deželo, v kateri teče med in mleko; zakaj jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na potu.    4. In ko je ljudstvo slišalo to hudo poročilo, so žalovali, in nihče ni oblekel lepotine svoje.    5. Zakaj GOSPOD je bil rekel Mojzesu: Reci sinovom Izraelovim: Ljudstvo trdovratno ste vi; ako bi šel en trenotek med vami, bi te pokončal. In sedaj odloži lepotičje svoje, da bom vedel, kaj naj ti storim.    6. In sneli so sinovi Izraelovi lepotičje s sebe pri gori Horebski.    7. In Mojzes vzame šator in si ga razpne zunaj tabora, daleč od taborišča, in ga je imenoval: Šator shoda. In bilo je, da je vsakdo, ki je iskal GOSPODA, hodil k šatoru shoda, ki je bil zunaj tabora.    8. In kadarkoli je šel Mojzes ven k Šatoru, je vstalo vse ljudstvo, in vsakteri je stal ob vhodu šatora svojega in gledal za Mojzesom, dokler ni stopil v Šator.    9. Ko je pa Mojzes stopil v Šator, je prišel doli oblakov steber in stal ob vhodu Šatora, in GOSPOD je govoril z Mojzesom.    10. In videlo je vse ljudstvo oblakov steber ob vhodu v Šator; in vse ljudstvo je vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu šatora svojega.    11. In GOSPOD je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s prijateljem svojim. Potem se je vrnil v tabor; njegov strežnik pa, Jozue, sin Nunov, mladenič, ni šel iz Šatora.    12. In Mojzes reče GOSPODU: Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gori, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh.    13. Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži pot svojo, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo.    14. On pa reče: Obličje moje te bo spremljalo, in dam ti pokoj.    15. In Mojzes mu reče: Ako nas ne bo spremljalo obličje tvoje, ne pelji nas iz tega kraja.    16. In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in ljudstvo tvoje? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in ljudstvo tvoje, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?    17. In GOSPOD reče Mojzesu: Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.    18. On pa reče: Pokaži mi, prosim, slavo svojo!    19. In odgovori: Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja, in klical bom ime GOSPODOVO pred teboj; in milostiv bodem, komur hočem biti milostiv, in usmilim se, kogar se hočem usmiliti.    20. In reče: Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ.    21. In GOSPOD reče: Glej, prostor je pri meni, tu se postavi na skalo.    22. In zgodi se, ko pojde mimo slava moja, da te postavim v skalno razpoko in te pokrijem z roko svojo, dokler ne preidem mimo.    23. Potem odmaknem roko svojo, in videl me boš odzadaj, a obličja mojega ne bode videti.