1. Imela je pač tudi prva zaveza predpise za službo božjo in pozemeljsko svetišče.
2. Šator namreč je bil napravljen – prvi [Ali: sprednji.], v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje Sveto [Ali: svetišče.].
3. Za drugim zagrinjalom pa je bil šator, imenovan Najsvetejše,
4. imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča palica Aronova in plošči zaveze,
5. nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave..., o čemer sedaj ni govoriti podrobno.
6. Ker je torej to tako napravljeno, hodijo v prvi šator vedno duhovniki opravljat službo,
7. v drugi šator pa enkrat na leto sam veliki duhovnik, a ne brez krvi, ki jo prinaša zase in za grehe nevednosti ljudstva.
8. S tem sveti Duh kaže, da pot do svetišča ni še razodeta, dokler stoji prvi šator,
9. ki je podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti popolnoma pomiriti [Dobesedno: popolnega storiti.] tistega, ki opravlja službo,
10. ker so samo mesene naredbe (z jedili in pijačami ter z različnim umivanjem vred) naložene do časa poprave.
11. Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šator, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja,
12. tudi ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev.
13. Kajti če bikov in kozlov kri in junice pepel, ki pokropi onečiščene, posvečuje za čistost mesa,
14. kolikanj bolj bo kri Kristusa, ki je po Duhu večnem daroval samega sebe brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih del, da služite Bogu živemu!
15. In zato je nove zaveze srednik: da dobé, ko se je smrt zgodila za odrešenje prestopkov, storjenih za prve zaveze, obljubo večne dediščine tisti, ki so poklicani.
16. Kajti kjer je oporoka [Grška beseda pomeni zavezo in tudi oporoko (testament).], je treba, da nastopi oporočnikova smrt;
17. zakaj oporoka je šele pri mrtvih veljavna, ker nikdar nima moči, dokler živi oporočnik.
18. Zato tudi prva zaveza ni bila posvečena brez krvi.
19. Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri telet in kozlov z vodo in škrlatno volno in z izopom ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč:
20. „To je kri zaveze, ki jo je vam Bog zapovedal“.
21. In tudi šator in vse orodje službe božje je enako pokropil s krvjo.
22. In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščenje.
23. Potrebno je torej bilo, da se ‚podobe nebeških stvari‘ očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh.
24. Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas;
25. tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo
26. (sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.
27. In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, potem pa sodba,
28. tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe, v drugič pa se prikaže ne zaradi greha, temuč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo.
| 
