1. Kadar hočem zdraviti Izraela, se pokaže krivičnost Efraimova in zlobnost Samarije; kajti le laž uganjajo in tat prodira v hišo, zunaj ropa truma razbojnikov.
2. In ne reko si v srcu, da se spominjam vse njih zlobnosti; sedaj so jih že obdala njih dejanja, pred mojim so obličjem.
3. S hudobo svojo razveseljujejo kralja in kneze z lažmi svojimi.
4. Vsi so prešeštniki, podobni peči, ki jo je pek razbelil: on neha kuriti, ko je umesil testo, dokler se ne prekvasi.
5. V dan našega kralja so oboleli poglavarji od vinske vročine; on je podal svojo roko zasmehovalcem.
6. Kajti pripravili so srce svoje kakor peč, ko kujejo zvijačo; njih pek spi vso noč, zjutraj gori peč kakor plameneč ogenj.
7. Vsi so razbeljeni kakor peč in požirajo sodnike svoje. Vsi njih kralji so padli; nihče izmed njih me ne kliče.
8. Efraim se meša z ljudstvi; Efraim je kakor podpepelni kolač, ki ni bil obrnjen.
9. Tujci so použili moč njegovo, on pa tega ne ve; tudi se mu je sivina po glavi razlezla, pa tega ne ve.
10. In ošabnost Izraela mu priča v oči; a nočejo se vrniti h GOSPODU, svojemu Bogu, ne ga iskati kljub vsemu temu.
11. In Efraim je kakor preprost golob, brez razuma: kličejo na pomoč Egipt, gredo v Asirijo.
12. Kadar pojdejo, razgrnem čeznje mrežo svojo, kakor ptice nebeške jih potegnem doli; kaznoval jih bom tako, kakor se je oznanjalo njih občini.
13. Gorje jim! ker so zašli od mene; poguba nadnje! ker so se pregrešili zoper mene. Jaz bi jih rad odkupil, pa oni govore laži zoper mene.
14. In ne kličejo k meni v svojem srcu, temuč tulijo na ležiščih svojih; zbirajo se zavoljo žita in vina, uporno se stavijo zoper mene.
15. In jaz sem vadil njih roke in krepčal, a oni izmišljajo hudo zoper mene.
16. Obračajo se, pa ne gori: so kakor lok, ki strelja napačno. Njih poglavarji padejo zavoljo srditosti svojega jezika: to jim bode v zasmehovanje v deželi Egiptovski.
| 
