1. Tolažite, tolažite ljudstvo moje, govori Bog vaš.
2. Govorite na srce Jeruzalemu in kličite mu, da je dopolnjena vojna služba njegova, da je poravnana krivica njegova, da je dobil dvojno iz roke GOSPODOVE za vse grehe svoje.
3. Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot GOSPODU, ravnajte v pustinji cesto Bogu našemu.
4. Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte, in kar je krivega, naj se poravna, in hribasto bodi ravnina!
5. In razodene se slava GOSPODOVA in vse meso vkup jo bo videlo; kajti usta GOSPODOVA so govorila.
6. Glas govorečega: Oznanjaj! In vpraša: Kaj naj oznanjam? „Vse meso je trava in vsa milina njegova kakor cvetica na polju.
7. Trava sahne, cvetica vene, ker veje nanjo dih GOSPODOV. Res, ljudstvo je trava!
8. Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!“
9. Idi na goro visoko, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno glas svoj, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci mestom Judovim: Glejte, Bog vaš!
10. Glejte, Gospod, Jehova, prihaja kot mogočni in rama njegova gospoduje zanj; glejte, plačilo njegovo je pri njem in povračilo njegovo pred njim!
11. Kakor pastir bo pasel čredo svojo, z roko svojo bo zbiral jagnjeta in jih nosil v naročju svojem, in doječe bo vodil rahlo.
12. Kdo je izmeril z dlanjo svojo vode in s pedjo svojo premeril nebesa in vtlačil zemlje prah v merico in s tehtnico pretehtal gore in hribe na njenih torilih?
13. Kdo je vodil duha GOSPODOVEGA, in kdo mu je bil svetovalec ter ga je učil?
14. S kom se je posvetoval, da bi mu dodelil razuma in ga učil poti pravice in ga vadil v znanju in mu pokazal najvišje razumnosti pot?
15. Glej, narodi so kakor kapljica v vedru in se čislajo kakor prašek na tehtničnem torilu; glej, otoke vzdiguje kakor trohico.
16. Tudi Libanona ne bi bilo dovolj za ogenj in živali njegovih ne bi bilo dovolj za žgalno daritev.
17. Vsi narodi so kakor nič pred njim, manj nego nič in ničevost.
18. Komu torej hočete primerjati Boga mogočnega? in kako podobo hočete postaviti poleg njega?
19. Podobo ulije umetnik in zlatar jo prevleče z zlatom in ji privari verižice srebrne.
20. Kdor je ubožen, da ne more toliko darovati, izbere les, ki ne trohni; poišče si spretnega umetnika, da mu napravi podobo, ki se ne omaja.
21. Ali ne veste? ali ne čujete? ali se vam ne oznanja od začetka? ali ne umejete ustanovitve zemlje?
22. On je, ki stoluje nad zemlje okrožjem, in prebivalci njeni so kakor kobilice, ki razprostira nebesa kakor tenčico in jih razpenja kakor šator v prebivanje;
23. ki deva v nič kneze, sodnike na zemlji nareja kakor ničevo stvar.
24. Komaj so zasajeni, komaj zasejani, komaj se ukorenini v zemlji njih deblo, že pihne on vanje, in posuše se in piš jih odnese kakor slamico.
25. Komu me torej hočete pripodobiti, da bi mu bil enak? pravi Sveti.
26. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; vsled presilne moči njegove in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša.
27. Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je pot moja pred GOSPODOM in pravda moja gre mimo Boga mojega?
28. Ali ne veš? in nisi li slišal? GOSPOD je Bog večni, Stvarnik krajev zemlje; on ne opeša in se ne utrudi, nedoumna je razumnost njegova.
29. Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči.
30. Pešajo res mladi in se utrujajo, in mladeniči se spotikajo in padajo;
31. oni pa, ki čakajo GOSPODA, dobivajo nove moči, dvigajo se na perutih kakor orli, teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo.
| 
