Jonah, Chapter 4

1. To je Jona jako bolelo in se je jezil.    2. In molil je h GOSPODU in rekel: Ah, GOSPOD, ni li to bila moja beseda, ko sem bil še v deželi svoji? Da se ognem temu, zato sem zbežal v Tarsis, kajti vedel sem, da si Bog mogočni milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti in ti je žal hudega.    3. In sedaj, GOSPOD, prosim, vzemi dušo mojo od mene, ker mi je bolje umreti nego živeti.    4. GOSPOD pa reče: Je li prav, da se jeziš?    5. In Jona je šel ven iz mesta in je sedel ob vzhodu mestu nasproti. In ondi si napravi senčnico in sedi pod njo v senci, da bi videl, kaj se zgodi z mestom.    6. In GOSPOD, Bog, pripravi kloščevino in stori, da zraste nad Jonom, da mu bode senca nad glavo in ga reši slabe volje. In Jona se veseli kloščevine z velikim veseljem.    7. Drugi dan pa ob zori pripravi Bog črva, ki je izpodjedel kloščevino, da je usahnila.    8. In zgodi se ob solnčnem vzhodu, da pripravi Bog suh vzhodni veter; in solnce je peklo Jona v glavo, da je obnemogel. In želel je smrti duši svoji in rekel: Bolje mi je umreti nego živeti.    9. Bog pa reče Jonu: Je li prav, da se jeziš zavoljo kloščevine? In odgovori: Prav je, da se jezim do smrti!    10. GOSPOD pa reče: Tebi se smili kloščevina, za katero se nisi trudil in je nisi vzredil, ki je eno noč postala in eno noč poginila:    11. in meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in levico svojo, in toliko živine!