Leviticus, Chapter 5

1. In če se kdo pregreši s tem, da čuje glas zaprisege, in sam je bil priča, bodi da je stvar videl ali zvedel, pa ničesar ne izpove, bo nosil krivico svojo;    2. ali pa če se kdo dotakne česa nečistega, bodi mrhovine nečiste zveri, ali mrhovine nečiste živali, ali mrhovine nečiste laznine, čeprav mu je prikrito, vendar je nečist in kriv;    3. ali pa če se dotakne nečistosti človeka, najsi bo kakršnakoli nečistost njegova, s katero se onečisti, in mu je prikrito, kadar pa zazna, je kriv;    4. ali pa če kdo priseže, nepremišljeno govoreč z usti svojimi, da stori zlo ali dobro, o čemerkoli človek lahko govori nepremišljeno s prisego, in mu je prikrito, kadar pa spozna, kriv je ene teh reči:    5. če je torej kriv česa takega, naj pripozna, s čimer je grešil,    6. in prinese naj daritev za krivdo GOSPODU za greh, s katerim se je pregrešil: samico iz drobnice, ovco ali kozo, v daritev za greh; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj, zaradi greha njegovega.    7. Če pa imetje njegovo ni zadostno za ovco, naj prinese za svojo krivdo, s katero se je pregrešil, dve grlici ali dva golobiča GOSPODU, enega za greh, enega pa v žgalno daritev.    8. In prinese naj ju k duhovniku, ki naj daruje tistega, ki je v daritev za greh, najprej in mu odščipne glavico tik zatilnika, ne da bi jo odtrgal.    9. In škropi naj kri daritve za greh na oltarjevo steno, in ostala kri naj se iztisne v znožje oltarja: daritev je za greh.    10. Drugega pa naj pripravi v žgalno daritev, po predpisu. In tako naj izvrši duhovnik poravnavo zanj, zaradi greha njegovega, s katerim je grešil, in bo mu odpuščeno.    11. Ako pa ne premore dveh grlic ali dveh golobičev, naj prinese tisti, ki je grešil, za svoje darilo desetino efe bele moke v daritev za greh; ne vlije pa naj olja nanjo in ne dene kadila nanjo, ker daritev za greh je.    12. In naj jo prinese k duhovniku, in duhovnik je vzemi prgišče kot njen spomin, in zažge naj to na oltarju, na ognjenih daritvah GOSPODU: daritev za greh je.    13. In tako naj izvrši duhovnik poravnavo zanj, za njegov greh, ki ga je zagrešil v katerikoli teh reči, in bo mu odpuščeno; in kar preostane, bodi duhovnikovo kakor jedilna daritev.    14. In GOSPOD je govoril Mojzesu, rekoč:    15. Če kdo zakrivi iznevero in se ponevedoma pregreši pri tem, kar je sveto GOSPODU, naj prinese daritev za krivdo GOSPODU, ovna brez hibe izmed črede, po cenitvi tvoji [To se pravi: kakor ga oceni Mojzes ali pa duhovnik.] v seklih srebrnih, po seklu svetišča, v daritev za krivdo.    16. In kolikor je zagrešil škode pri svetem, naj povrne in peti del še pridene in da duhovniku; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj z ovnom daritve za krivdo, in bo mu odpuščeno.    17. In če kdo greši in zakrivi katerokoli reč, za katero je GOSPOD zapovedal, da se ne sme storiti, dasi tega ni vedel, je kriv in bo nosil krivico svojo.    18. Prinese naj torej brezhibnega ovna izmed črede, po cenitvi tvoji, k duhovniku v daritev za krivdo; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj, za pomoto njegovo, ki jo je učinil, ne da bi bil vedel; in bo mu odpuščeno.    19. Daritev za krivdo je; kriv je bil vsekakor pred GOSPODOM.