1. Čujte vendar, kar pravi GOSPOD: Vstani, pravdaj se vpričo gorá in hribi naj slišijo tvoj glas!
2. Poslušajte, o gore, pravdo GOSPODOVO, in vi nepremični temelji zemlje! Zakaj pravdo ima GOSPOD z ljudstvom svojim in z Izraelom mora obračunati.
3. Ljudstvo moje, kaj sem ti storil in s čim sem ti bil nadležen? Izpričaj zoper mene!
4. Kajti pripeljal sem te gori iz dežele Egiptovske in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo.
5. Ljudstvo moje, spomni se vendar, kaj je imel v mislih Balak, kralj moabski, in kaj mu je odgovoril Balam, sin Beorjev; kaj se je godilo od Sitima do Gilgala, da spoznaš pravična dela GOSPODOVA! –
6. S čim naj stopim pred GOSPODA, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti?
7. Ali se bo GOSPOD veselil tisoč ovnov, desettisoč potokov olja? Ali naj dam prvenca svojega za prestopek svoj, svojega telesa sad za greh duše svoje?
8. Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva GOSPOD od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?
9. Glas GOSPODOV kliče mestu – in mož zdrave pameti se bo bal tvojega imena. Poslušajte šibo in njega, ki jo je pripravil!
10. So li še zakladi krivičnosti v hiši brezbožnikovi in premajhna mera, ki je prokleta?
11. „Bodem li mar čist ob krivični tehtnici in če imam lažnive uteži v mošnji?“
12. Njih bogatini so polni silovitosti in njih prebivalci govore laž in imajo prevarljive jezike v ustih!
13. Zato te tudi jaz udarim neozdravljivo, te opustošim zavoljo grehov tvojih.
14. Jedel boš, pa se ne nasitiš, in prazno ti ostane v notranjščini; v stran boš spravljal, a ne otmeš ničesar; in kar otmeš, izročim meču.
15. Sejal boš, pa ne boš žel; olivke boš tlačil, a z oljem se ne boš mazilil, tudi mošt, pa vina ne boš pil.
16. Kajti drže se postav Omrijevih in ravnajo prav kakor hiša Ahabova in žive po njih svetu: zato da te izdam ljudem v strmenje in prebivalce mesta v žvižganje; in nosili boste ljudstva mojega sramoto.
| 
