1. In ko je slišal Sanbalat, da stavimo obzidje, mu to silno zamrzi in se razjezi ter zasmehuje Jude.
2. In govori pred brati svojimi in pred vojsko v Samariji in reče: Kaj delajo ti slabotni Judje? Ali naj se jim to pripusti? Bodo li darovali? bodo li neki dan dokončali? hočejo li v življenje povrniti kamenje z grobljišča, ki je vendar sežgano?
3. Tobija Amonec, stoječ poleg njega, reče: Karkoli naj zidajo, če lisica pride nanj, poruši njih kameneni zid!
4. Poslušaj, o naš Bog, ker smo zaničevani, in obrni njih zasmehovanje njim na glavo ter izroči jih oplenjenju v deželi ujetništva!
5. Ne zakrivaj njih krivice in ne izbriši njih greha izpred obličja svojega! Ker so te dražili v jezo spričo zidalcev. –
6. Mi pa smo zidali obzidje, in smo sklenili ves zid okrog do polovice višave, kajti ljudstvo je imelo pogum za delo.
7. Ko pa so slišali Sanbalat in Tobija in Arabci in Amonci in Asdodci, da napreduje popravljanje zidovja jeruzalemskega in da že zazidavamo, kar je bilo razdrto, tedaj se silno razjeze.
8. In vsi se vkup zarote, da pojdejo bojevat se zoper Jeruzalem in delat zmešnjavo v njem.
9. Mi pa smo molili k Bogu svojemu in postavili stražo zoper nje, dan in noč, boječ se jih.
10. In Juda reče: Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu.
11. Naši nasprotniki so pa rekli: Ne bodo zvedeli, ne videli, dokler ne pridemo mednje ter jih pobijemo, in tako ustavimo delo.
12. Zgodi se pa, ko so prišli Judje, ki so poleg njih prebivali, in so nam dobro desetkrat povedali, od vseh krajev: Morate se vrniti k nam!
13. tedaj sem postavil na spodnje kraje prostora za zidom, na goljave, ljudstvo po njih rodovinah ž njih meči, sulicami in loki.
14. In ko sem vse ogledal, sem vstal in velel plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega, in bojujte se za brate svoje, za sinove in hčere svoje, za žene in hiše svoje!
15. Ko so pa slišali sovražniki naši, da nam je bilo povedano, in je Bog uničil njih naklep, smo se vrnili vsi na zid, vsak k delu svojemu.
16. In bilo je od tega dne, da je polovica mojih hlapcev opravljala delo, druga polovica pa je držala sulice in ščite, loke in oklepe, in poglavarji so stali za vso družino Judovo,
17. ki je delala na zidu. In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje.
18. In zidar je vsak imel meč pripasan k ledju, in tako so zidali. In trobentač je stal poleg mene.
19. In dejal sem plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Dela je veliko in na široko in daleč smo narazen raztrošeni po zidu;
20. na kateremkoli kraju zaslišite trobente glas, tja se zberite k nam. Bog naš se bo bojeval za nas!
21. Tako smo se trudili pri delu in polovica jih je držala sulice od jutranje zarje, dokler so zvezde prisvetile.
22. Tudi sem velel tisti čas ljudstvu: Slednji ostani s hlapcem svojim čez noč v Jeruzalemu, da nam bodo po noči v stražo in po dne za delo!
23. Niti jaz, ne bratje moji, ne možje na straži za mano, nihče ni slekel obleke, vsakemu je bilo orožje ob desnici.
| 
