1. Zakaj stojiš oddaleč, o GOSPOD? Zakaj se skrivaš ob časih stiske?
2. Prevzetnost brezbožnika hudo straši ubožca. Ujamejo se naj v naklepih, katere izmišljajo.
3. Kajti brezbožnik se hvali z željami duše svoje in lakomnik se odreka GOSPODA in ga zaničuje.
4. Brezbožnik v napuhu obraza svojega govori: Saj ne bo kaznoval, ni Boga. To so vse misli njegove.
5. Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje; na svoje nasprotnike piha prezirljivo.
6. V srcu svojem govori: Ne ganem se, od roda do roda bodem brez nesreče.
7. Kletve polna so usta njegova in zvijač in zatiranja; pod jezikom njegovim je nadloga in krivica.
8. Poseda na preži po vaseh, v zakotju ubija nedolžnega, oči njegove prežé na onemoglega.
9. V skrivališču preži kakor lev v svojem brlogu, preži, da zgrabi siromaka; že ga prijema ter vleče vstran v mreži svoji.
10. Sključi se, potuhne se, in onemogli padajo v krepke kremplje njegove.
11. V srcu svojem govori: Pozabil je Bog mogočni, obličje svoje skriva, nikoli ne bo videl tega.
12. Vstani, o GOSPOD! Bog mogočni, dvigni roko svojo, ne pozabi ubogih.
13. Zakaj sme brezbožnik zaničevati Boga in v srcu svojem govoriti, da ne boš kaznoval?
14. Videl si to; zakaj ti gledaš nadlogo in gorje, da povrneš s svojo roko; brambi tvoji se izroča nesrečni, siroti si ti pomočnik.
15. Zdróbi roko brezbožniku in hudobneža krivico kaznuj, dokler je ne najdeš več.
16. GOSPOD je Kralj vedno in vekomaj, poginili so pogani z zemlje njegove.
17. Hrepenenje krotkih si uslišal, GOSPOD: potolažiš jim srce, nagneš k njim svoje uho,
18. da maščuje siroto in stiskanega, da ju ne straši več človek, ki je iz zemlje.
| 
