1. {Načelniku godbe. O lilijah. Psalm sinov Korahovih. Pouk. Pesem ljubezni.} Iz srca mojega vre lepa beseda; pravim: Kralju pesem moja! jezik moj bodi kakor pero spretnega pisarja.
2. Mnogo lepši si od sinov človeških, miloba je razlita po ustnah tvojih, zatorej te je Bog blagoslovil vekomaj.
3. Meč svoj si opaši okoli ledij, o junak mogočni, slavo svojo in veličastvo svoje.
4. In v veličastvu svojem srečno hodi v prospeh resnice ter krotkosti in pravičnosti, in pokaže ti desnica tvoja strahotna dela.
5. Pšice tvoje so ostre, ljudstva bodo padala podte – zasadé se sovražnikom kraljevim v srce.
6. Prestol tvoj, o Bog, ostane vselej in vekomaj, pravičnosti žezlo je tvojega kraljestva žezlo.
7. Ljubil si pravičnost in sovražil krivico, zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja pred tovariši tvojimi.
8. Vsa oblačila tvoja dišé miro in aloo in kasijo, iz palač slonokoščenih te razveseljuje godba na strune.
9. Hčere kraljeve so med dragimi tvojimi, kraljica stoji tebi na desno v zlatu iz Ofirja.
10. Čuj, hči, in glej in nagni uho svoje ter pozabi ljudstvo svoje in hišo očeta svojega.
11. In radoval se bo kralj lepote tvoje; zakaj on je Gospod tvoj: poklanjaj se njemu!
12. In hči tirska pride z darilom, bogatini izmed ljudstev bodo prosili blagovoljnosti tvoje.
13. Vsa krasna je hči kraljeva v notranjščini hiše, obleka njena z zlatom je pretkana.
14. V pisanih oblačilih jo privedo h kralju, zanjo pa device, njene tovarišice, pripeljejo k tebi.
15. Vodili jih bodo z največjim veseljem in radovanjem in stopijo v palačo kraljevo.
16. Na mestu očetov tvojih bodo sinovi tvoji, za vojvode jih postaviš po vsej zemlji.
17. Spominjal bom imena tvojega od roda do roda, zato te bodo slavila ljudstva vedno in na večne čase.
| 
