1. {Načelniku godbe. Sinov Korahovih psalm.} Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci,
2. nizki in visoki, bogatini in ubožci vsi skupaj!
3. Usta moja bodo govorila modrost in srca mojega premišljevanje bo razumnost.
4. Uho svoje nagnem h govoru v prilikah, na strune igraje, bom razodeval uganko svojo.
5. Kaj bi se bal v dnevih nesreče, kadar me obdaja krivičnost tistih, ki mi so za petami,
6. njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega?
7. Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja
8. (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj),
9. da bi živel za večno, ne moral videti jame.
10. Saj vidi bogatin: mrjó modri, enako ginevajo nespametni in neumni in drugim puščajo bogastvo svoje.
11. Menijo, da njih hiše bodo trajale za veke, njih prebivališča za vse rodove; zato imenujejo dežele s svojimi imeni.
12. In vendar človek v veličju nima obstanka, podoben je živalim, ki poginejo.
13. To je usoda njih, ki tako v sebe zaupajo; vendar njih nasledniki odobravajo njih govorjenje. (Sela.)
14. Kakor ovce bodo razpostavljeni v šeolu, smrt jim bo pastir; in pravični jim bodo gospodovali tisto jutro, in njih obliko [Ali: lepoto.] pokonča šeol, da ji ne bo več bivališča.
15. Ali dušo mojo reši Bog iz oblasti šeola, ker me vzame k sebi. (Sela.)
16. Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove.
17. Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova.
18. Čeprav blagruje dušo svojo v življenju svojem – i tebe hvalijo, ko si privoščiš –,
19. vendar pride k rodu očetov svojih, ki vekomaj ne bodo uživali luči.
20. Človek, ki je v veličju, a ni razumen, je podoben živini, ki pogine.
| 
