1. Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Duhu svetem:
2. da imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem.
3. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu;
4. oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in služba božja in obljube,
5. njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke. Amen.
6. Ni pa tako, da je beseda Božja izgubila veljavo. Kajti niso vsi Izraelci, ki so od Izraela:
7. niti zato, ker so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, temuč: „V Izaku se ti bo imenovalo seme“,
8. to je: niso ti, ki so otroci mesa, otroci Božji, marveč otroci obljube se štejejo za seme.
9. Kajti beseda obljube je ta: „Ta čas pridem in Sara bo imela sina“.
10. Pa ne samo na tej, ampak tudi na Rebeki, ki je z enim imela dva otroka, z Izakom, očetom našim, se kaže isto.
11. Zakaj ko se še nista bila narodila, tudi ne storila nič dobrega ali hudega, da bi veljaven ostal sklep Božji po izbiri, ne zavoljo del, temuč zavoljo tistega, ki kliče,
12. se ji je reklo: „Večji bo služil manjšemu“.
13. Kakor je pisano: „Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil“.
14. Kaj torej porečemo? je li mar krivičnost pri Bogu? Nikakor ne.
15. Kajti Mojzesu pravi: „Milosten bodem, komur sem milosten, in usmilil se ga bom, kogar se usmilim“.
16. To torej ni v moči tega, ki hoče, ne tega, ki se trudi [Dobesedno: ki teče.], ampak Boga, ki je milosten.
17. Kajti pismo pravi Faraonu: „Prav zato sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se razglasi moje ime po vsej zemlji“.
18. Tako torej komur hoče, je milosten, a kogar hoče, zakrkne.
19. Porečeš mi torej: Zakaj nas še dolži? ker kdo more njegovi volji nasprotovati?
20. Toda kdo si ti, o človek, da se pregovarjaš z Bogom? Poreče li izdelek izdelovalcu: Zakaj si me naredil tako?
21. Nima li oblasti lončar nad glino, da iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast?
22. Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti moč svojo, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo,
23. in da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ki jih je naprej pripravil za slavo...?
24. ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov;
25. kakor tudi pri Ozeu pravi: „Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico;
26. in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega“.
27. Izaija pa vpije nad Izraelom: „Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal“.
28. Kajti besedo [Ali: razsodbo.] svojo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji.
29. In kakor je naprej povedal Izaija: „Ko bi Gospod Sabaot [T. j. nad vojskami.] nam ne pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni“.
30. Kaj torej porečemo? Da so pogani, ki niso iskali pravičnosti, dobili pravičnost, toda pravičnost, ki je iz vere;
31. a Izrael, iščoč postave pravičnosti, ni dospel do take postave.
32. Zakaj? Ker je niso iskali iz vere, ampak tako, kakor da bi bila iz del. Spoteknili so se ob kamen spotike,
33. kakor je pisano: „Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.
| 
