1. Sin moj, na modrost mojo pazi, proti umnosti moji nagni uho svoje,
2. da obdržiš premišljenost in ustne tvoje ohranijo spoznanje.
3. Zakaj med cede ustne tujke in glajša od olja so usta njena.
4. Ali njen konec je grenek kakor pelin, oster kakor dvorezen meč.
5. Noge njene gredo v smrt, v kraj mrtvih držé stopinje njene.
6. Še mar ji ni, da bi krenila na pot življenja; po krivih stezah hodi, a ne ve tega.
7. Sedaj torej, sinovi, poslušajte me in ne odstopajte od besed mojih ust.
8. Daleč od nje hodi svojo pot in ne bližaj se durim hiše njene,
9. da ne bi dal drugim dike svoje in let svojih grozovitniku;
10. da ne bi se sitili tujci s premoženjem tvojim in trudi tvoji ostali v hiši inostranca.
11. In ne bi zdihoval ob koncu svojem, ko se ti posuši meso in telo,
12. in govoril: „Kako sem sovražil pouk in svarjenje je zametalo srce moje!
13. Poslušal nisem glasú učiteljev svojih, ne ušesa svojega nagibal k njim, ki so me učili.
14. Skoraj da nisem obtičal v vsej nesreči sredi zbora in občine!“
15. Pij vodo iz lastnega vodnjaka in kar ti priteka iz tvojega studenca!
16. Ali naj se ven razlivajo viri tvoji, po ulicah tvoji potoki?
17. Imej jih sam zase, a ne za tujce s seboj vred.
18. Blagoslovljen bodi vrelec tvoj in veseli se žene mladosti svoje,
19. košute predrage, gazele drežestne –! prsi njene naj te mamijo vsak čas, vedno hodi zamaknjen v njeno ljubezen!
20. Ker zakaj bi taval, sin moj, s tujko in bi objemal prsi tuje ženske?
21. Kajti pred očmi GOSPODOVIMI so pota vsakega in on meri vse steze njegove.
22. Brezbožnika ujamejo krivice njegove in vrvi greha njegovega ga bodo držale.
23. Umre, ker mu nedostaje pouka, in v obilosti nespameti svoje bo blodil.
| 
